Ali je lahko spoznanje o nujnosti varovanja okolja in o njegovem pomenu za zdravje ljudi, se pravi za pogoje možnosti eksistiranja ljudi in vseh drugih oblik življenja na planetu Zemlji, utemeljeno samo na izkustvu?

Izkušnja z zrakom, ki ga dihamo v mestih in ki nas (kot poletni ozon pri tleh) duši, ali pa fizikalne meritve in eksperimenti o težkih kovinah in polikloriranih bifenilih (PCB), so sicer ugotovitve iz izkustva, vendar nam ne morejo dati podlage za apriorne sodbe o nujnosti varstva okolja. Celo, če vzamemo izkustvena spoznanja, da katerih pridejo ljudje z najbolj dramatičnimi in tragičnimi oblikami izkustva, kot je recimo bolezen raka ali njena specifična oblika levkemija, moramo vendarle ugotoviti, da tisti, ki so izkusili te bolezni, načeloma nimajo nobene posebne pravice do resnice o vzrokih njihove bolezni in tudi ne o resnici vzročni povezanosti med degradacijo okolja in njegovim onesnaževanjem ter ter med boleznimi in smrtmi, ki so njena posledica.

Ekološka spoznanja je mogoče osvetliti med razpravo o virih metafizične spoznave, če razumemo metafiziko kot znanost. Seveda lahko govorimo najprej o običajnih sodbah in izjavah, ki so  - sintetičnih sodbah o vzrokih polucije in posledicah kot boleznih, bogastvu in revščini in torej o vsem, kar je posledica industrijskega procesa in onesnaževanja okolja.

Ekološke trditve, npr. zrak v Mariboru je onesnažen z ozonom, SO«, CO«, težkimi kovinami itd., so sintetične sodbe, katerih izvor je empiričen, se pravi izkustven (a posterioren), naravoslovno ali družboslovno eksperimentalen. V to kategorijo spadajo sodbe o stanju okolja, ki so lahko utemeljene na analizah, ki jih opravlja Zavod za zdravstveno varstvo Maribor ali kak drug kemični in biološki inštitut. Ker so ekološke sodbe in izjave razširjevalne in povečujejo dano spoznanje, v celoti spadajo v kategorijo sintetičnih sodb.

Analitična sodba s področja ekologije bi lahko bila izjava: vsaka človeška industrijska aktivnost je okolju škodljiva. Takšne izjave lahko pogosto slišimo in so izraz globoke resignacije, pač v smislu, da imajo vse človekove industrijske aktivnosti za okolje negativne posledice, vendar mi proti temu ne moremo nič ukreniti, saj sodobne družbe lahko obstajajo samo na podlagi industrijskega proizvodnega procesa in z njim povezane družbene organizacije oz. njemu ustreznih odnosov med ljudmi. Vendar je taka izjava, čeprav izrečena z ekološkim poudarkom, hkrati splošno opravičilo in izgovor za vsakršno onesnaževanje okolja in sicer katerekoli polucije v okolje.

S tem pa smo zadeli na načelo protislovja. Zato ekolog ali vsak razmišljujoči sodobni človek, ki si zastavlja vprašanja o varstvu okolja, o globalnem ogrožanju zdravja ljudi in o uničevanju življenjskih pogojev prihodnjih generacij, lahko razume, zakaj se z gornjo ekološko izjavo izjavljajoči /ekolog/ že ujame v neko protislovje in s tem posledično onemogoča:

1. vsako stvarno reševanje ekoloških problemov,
2. postavlja pod vprašaj svojo lastno voljo in kredibilnost svoje ekološke angažiranosti, da bi se polucija zmanjšala ali odpravila in
3. končno gornja (ekološka analitična) izjava ne širi obzorja našega razumevanja ekoloških problemov planeta Zemlje in ljudi na njem.

Kot osrednje in usodno vprašanje našega časa: "je ekologija sploh mogoča" oz. je sploh mogoče ekološko ravnati ali je sploh možno kaj ukreniti glede usode ekosistemov, izginjajoče biološke raznovrstnosti in vedno večje nakopičenosti (radioaktivnih) in drugih rizičnih odpadkov, kontaminirane podtalnice in opuščanja ločenega zbiranja odpadkov, ki bi lahko vodilo k njihovemu recikliranju.

Seveda bi zdaj lahko začeli opravičevati posamezne ekološke rešitve in aktivnosti in bi recimo začeli zagovarjati prevoze po železnici v nasprotju z nebrzdanim transportom dobrin po avtocestah, javni prevoz proti osebnemu avtomobilu, energijo iz obnovljenih virov kot so veter, voda in sonce proti jedrski energiji. Ekološko bi bilo to utemeljeno kot sklepanje na podlagi izkustva sodobnega človeka, ki se ni predal vladajočemu dogmatizmu, skepticizmu in cinizmu.

Človekove pravice so drugi del te problematike, ki so neločljjivo povezane z ekološkimi pogoji možnosti človekovega bivanja na planetu Zemlji. Brez človekovih pravic ni ekološke prihodnosti, tako kot pri Kantu brez spoznanj iz čistega uma ni spoznanj iz narave in iz afektov »stvari na sebi«, ki je same ne moremo nikoli spoznati.

Torej, ekologija ne more biti spoznavanje niti iz dogem (dogmatizem premlevanja že veljavnih resnic), niti spoznanje iz izkustva. Lahko so to le apriorne sintetične sodbe. Kot vzor takih sodb ali dokaz, da so take sodbe sploh mogoče, filozof Kant navaja čisto matematiko in čisto naravoslovje. V obeh teh znanostih so nekatere apodiktično (neizpodbitno) gotove sodbe »po samem umu«, druge pa so v splošnem soglasju z izkustvom.

Iz zgodovine znanosti se lahko poučimo o nastanku matematike v starem Egiptu, kjer so z njeno pomočjo šele lahko kmetom – felahom »pravično« delili obdelovalno zemljo, ki jo je vsako leto znova poplavil Nil in izbrisal meje iz prejšnjega leta. Tako so lahko od felahov prav tako »pravično« pobirali davščine ter s tem zagotovili maksimalno moč avtokratske staroegiptovske države in njene vladajoče strukture. Vendar je matematika, ko je zapustila svoja rojstna egiptovska tla, že pri starih Grkih in pozneje postala univerzalna metoda nekega mišljenja, ki se je otreslo svojih otroških čeveljcev. Ravno to pa je tisto, kar je Kanta na matematiki fasciniralo (očaralo).

Matematične sodbe imajo apodiktično (logično nujno) gotovost, ne izvirajo iz izkustva, ampak ga anticipirajo (predvidevajo). Kot takšne predstavljajo po svoji intelektualni obliki idealen model, s pomočjo katerega je Knat lahko emancipiral in osvobodil um od avtoritete in oblasti ter ga introniziral (ustoličil) kot se je okronal Napoleon, ki si je sam položil krono na glavo ter ni dovolil prisotnemu papežu, da to stori zanj in ga naredi odvisnega od sebe.

Ker je Kant izpostavil to obliko matematičnih sodb, je moral najti medij, v katerem so matematične oblike in sploh vse oblike mišljenja posredovane. Tega je odkril v intelektualnem zrenju, ki bi ga lahko opisali z različnimi izrazi: razmišljanje, intelektualna koncentracija na določeno predstavo, miselno predstavljanje. Ker je za vse to potrebna predstavna moč, intelektualna fantazija, je Kant v jedro matematike vključil predstavno intuicijo.

Ali nam ekološko razmišljanje daje možnost spoznanja iz čistega uma, kot o njem govori Kant. Nedvomno da, če razumemo spoznanje iz čistega uma kot apriorno zrenje stvari v dveh oblikah zrenja: prostoru kot najbolj splošni formi zrenja narave, okolja oz ekologije v njegovi najsplošnejši razsežnosti, in času, kot najsplošnejši razsežnosti zgodovine, ki je apriorni temelj družbenega in še posebej človekovih pravic.

Torej »ekologijo« kot najsplošnejše 'zrenje' narave, lahko torej razumemo kot komplementarno »zrenje« skupaj z drugo najsplošnejšo obliko dojemanja sveta oz. »stvari«: časom kot najsplošnejšo kategorijo zgodovine, družbe, človekovih pravic, skupaj s katerimi je ekologija šele lahko »znanost«.

Prav Kantova filozofija omogoča, da ne zapademo v enostransko pojmovanje ekologije kot zgolj znanosti ali »skrbi« za naravo, ampak, da jo pojmujemo kot hrbtno stran 'zrenja' »pogojev možnosti bivanja« ljudi, se pravi časa, ki šele zagotavlja resničnost in relevantnost tega pojmovanja.