Ob čustveni prizadetosti, stiskah in psihičnih težavah, ki jih čutita zakonca med razmišljanjem o razvez zakonske zveze, povzroča hude skrbi še vprašanje: kako bo njuna razveza vplivala na otroka? Kaj bo doživljal in razmišljal, kaj čutil in kako sprejel, ko bo spoznal, da skupno življenje matere in očeta ni več možno?

Vpliv nesoglasij v razvezani družini na otroka

Razumljivo je, da razveza staršev povzroča pri otrocih različne krize in sproža reakcije, ki jih žal pogosto doživljajo sami brez pomoči in podpore. Starši imajo ob razvezi zakonske zveze mnogo najrazličnejših težav sami s seboj, tako da le malo časa in Ljubezni posvečajo otrokom ali pa jih nezavedno vpletajo kot orožje v boju drug proti drugemu. Otrokove težave, ki so že tako dovolj velike, se še poglobijo.

Doslej je prevladovalo mnenje, da je za težave otrok kriva razveza zakonske zveze (razbita družina) sama na sebi. Danes je mnenje drugačno. Največ škode naredijo razdor in konflikti pred razvezo. Otroci so velikokrat nesrečni, negotovi in prestrašeni, če morajo poslušati pogoste prepire med očetom in materjo. Kljub temu, da si nekateri starši prizadevajo, da se ne bi prepirali pred otroci, se večina otrok zaveda oz. čuti, da se starši ne razumejo. Kljub temu pa niso pričakovali, da se bodo starši razvezali. Otroci, ki so živeli v družinah, kjer je bilo prisotno tudi nasilje in so starši z njimi slabo ravnali, so veseli, ko se starši razidejo, kljub temu pa je odhod enega od staršev zanje šok. Najbolj prizadene razveza staršev otroke, ki niso bili priče prepirov med starši. Niso pripravljeni sprejeti odhoda enega od staršev, kar lahko spodkoplje občutek varnosti in lastne vrednosti. V veliki meri razveza staršev in odhod enega od staršev vplivajo na vedenje otrok, njihov učni uspeh in ne na zadnje na njihovo telesno in duševno zdravje. Kljub temu pa strokovnjaki trdijo, da je za otroke nedvomno manj boleča razveza kot pa nenehno in nevzdržno življenje v družini, za kakršno poskrbita oba starša skupaj ali vsak posebej na svoj način. Kaj vse morajo otroci poslušati in gledati: zmerjanje, pretepanje, hladnost, sovražnost!

Vprašanja otrok ob razvezi staršev

»Številni otroci, ki se soočijo s take vrste okoliščinami, sploh nočejo zastavljati vprašanj. Bojijo se najhujšega, bojijo se, da so morda oni krivi za poslabšanje družinskih razmer, skrbi jih, da nobeden od staršev ne bo ostal doma in skrbel zanje, in začenjajo čutiti, da starši niso več trdna opora v njihovem življenju. Čim bolj tako čutijo, tem bolj je vrjetno, da se bodo še bolj umaknili vase ali pa se bodo po drugi strani vedno bolj oklepali staršev in postali jokavi v očitno neprimernih okoliščinah«(Charlish).

Vprašanje je ali otroci, ki postavljajo vprašanja, bolje prenašajo položaj, v katerem so se znašli, saj številna vprašanja ostanejo brez odgovorov. Ker je tema boleča, starši neradi odgovarjajo, saj dejstev ne morejo preprečiti, ne spremeniti.

Vprašanja utegnejo biti zelo boleča:

-         Zakaj se očka krega?

-         Zakaj mamica toliko joče?

-         Zakaj je očka vedno manj doma?

-         Sem jaz kriv, ker sem poreden?

-         Kdaj bo mamica spet dobre volje?

-         Ali me imata moja mamica in očka še rada?

-         Bom tudi jaz moral odditi od doma?

-         Bomo še šli kdaj skupaj na dopust?

-         Kdaj bom lahko videl očka?

-         Me imata mamica in očka še rada? …

In še bi lahko naštevali vprašanja, ki rojijo otrokom v glavicah, polnih nejasnosti in čustev.

Otrok in čustva

Različni otroci doživljajo razvezo staršev različno. To je v veliki meri odvisno od njihove starosti, kakšni so bili odnosi v družini, nenazadnje pa tudi od njihovega značaja. Ob odhodu enega od staršev je celo dojenček nekaj časa potrt. Kako hitro se bo potolažil pa je odvisno od tega, v koliki meri mu bo starš, ki je ostal z njim, nudil dovolj topline in Ljubezni. Že pri letu in pol otrok žalostno pogreša svojega starša. Pokažejo se znamenja tesnobe, kot da se otrok zaveda, kako odvisen je bil od njega. Po dveh letih starosti se otrok že zaveda svojega nemira in žalosti. Otrok med tretjim in šestim letom razume že več. Svojo žalost lahko izraža z besedami, sposobnost takšnega komuniciranja pa je zanj zelo tolažilna. Otroci po šestem letu starosti so vse bolj stvarni in znajo svoja čustva bolj nadzirati. Ob pomoči starša, pri katerem živi, lahko otroku olajšamo bolečino s komuniciranjem, toplino in Ljubeznijo. Otroci so na srečo izredno prožni in prilagodljivi. Prožnost, doživljanje in čustvovanje se kažejo tudi v tem, da telesne in psihične motnje otrok po družinskih krizah in razvezah kmalu minejo in ne puščajo hujših posledic za razvoj mlade osebnosti. Ne gre samo po sebi, temveč morata oba starša zagotoviti in dokazovati, da otrok zaradi njune razveze ne bo prikrajšan za njuno Ljubezen in da bo tudi v bodoče imel očeta in mater, čeprav ne živita več skupaj.

Otrok potrebuje tudi v prihodnje potrditev oz. zagotovilo za življenje v Ljubezni in varnosti, dokaz zanj pa je spoznanje, da ga imata oba starša kljub razvezi še vedno enako rada.

V nasprotju z odraslimi, otroci nimajo čustvene zrelosti, da bi mogli obvladovati takšna boleča in moteča čustva. Njihova čustva se utegnejo občasno kazati z nekaterimi od teh znakov: šokom, jezo, prepiri, strahom, zanikanjem, občutkom krivde, negotovostjo, osamljenostjo, občutkom sramu, bednim počutjem, nagajivostjo, agresivnostjo,…

Najboljša pot pri premagovanju teh znakov zaradi razveze staršev je iskrenost in zaupljivost med starši in otroci. Otroci z odkrivanjem in izražanjem svojih čustev lajšajo svojo dušo in delijo žalost z nekom, ki mu zaupajo. Pri tem postaja bolečina manjša in otrok lažje sprejema dejstva takšna kot so.