Z razvezo zakonske zveze nastopijo določene posledice, ki so vidne na več področjih in jih lahko opazujemo iz različnih vidikov:

Pravni vidik

Pravne posledice nastopijo z razvezo zakonske zveze tako v razmerju med razvezanima zakoncema, kakor tudi v razmerju med razvezanima zakoncema kot roditeljema in njunimi otroki. Med prve štejemo: delitev skupnega premoženja, vračanjem daril, preživljanje razvezanega zakonca, priimek zakoncev, stanovanje in dedno pravico razvezanih zakoncev. Med pravne posledice, ki se nanašajo na razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze, pa spadajo vprašanja preživljanja skupnih otrok, vzgoje in varstva.

Sociološki vidik

Družba vedno pomeni sistem, ki je organiziran za preživetje. Preživiš lahko sam, vendar vedno v povezavi z okoljem, ljudmi. Zakonska zveza je socialni sistem, ki je kompleksno sestavljen in zagotavlja homeostazo, stalnost in varnost. Njena strategija je k cilju usmerjen vzorec dejanj in premikov dveh ljudi vezanih v socialno celoto. Strategije imajo svoj racionalni okvir in cilj, ki se jih zakonca zavedata, čeprav se ne zavedata smisla. Strategija pomeni sodelovanje v zakonu in delitev odgovornosti, omogoča zadovoljevanje želja, čustvenih in spolnih potreb. Za dosego ciljev je odvisno, kako zakonca uravnavata svoj prostor, čas in energijo. Uvid v dejstvo, da v večini primerov strategije niso uresničene, predstavlja resen problem v družbi – prihaja do kriz in problemov, katerih ne znamo  ovrednotiti ali uporabiti znotraj interakcijskih odnosov. Pojavijo se ovire ali nezmožnost za realizacijo človekovih potencialov, ki nas preko negotovosti, preko zunanjih variabel, kot so družbene norme in vrednote, pripeljejo do razpada zakonske zveze. Vsa zakonska pravila, kot so struktura moči, diferenciacija vlog glede na delitev dela, struktura čustev in emocionalna podpora, struktura komunikacij in interakcija se čez noč porušijo (Čačinovič-Vogrinčič).

Zaradi naraščajočega števila razvez zakonskih zvez je postal ta pojav v naši družbi že skoraj vsakdanja izkušnja. Vedno več zakonskih partnerjev izbere razvezo kot legitimni izhod iz nezadovoljujočega partnerskega odnosa. Izkušnja, ki je na zunaj očitno vsakdanja, pa pomeni za družbo in družino, v kateri je prišlo do razveze, razpad družinskega sistema, katerega posledica je dezorganizacija odnosov tudi na ravni starševstva. Opisna teorija o procesu razveze zakonske zveze daje mrežo pojmov, ki omogočajo kompleksno dogajanje. V postopku razveze zakonske zveze daje mrežo pojmov, ki omogočajo kompleksno dogajanje. V postopku razveze zakonske zveze nam pokaže, kako deluje in omogoča samim članom, da se seznanijo z njenimi posledicami.

Psihološki vidik

Razveza zakonske zveze je v čustvenem smislu ena največjih kriz v človekovam življenju. Ne glede na razloge je razveza zelo boleča. O tem se ne govori naglas, zato pa se marsikdo po zakonskem brodolomu znajde v hudi stiski, kako premagati jezo in žalost ter ponovno stopiti na pot osebnostne rasti in novega življenja. Po navadi je zapuščeni partner po razpadu zakonske zveze postavljen pred travmatično dejstvo, kateremu sledi obdobje žalovanja, razočaranja in negativnih čustev, medtem ko se mora tisti, ki je zapustil partnerja, spopasti z ovčutki krivde in izgubo identitete kot poročenega človeka.

Vsak človek, kateri gre skozi življenjsko preizkušnjo razveze zakonske zveze, potrebuje določeno obdobje, v katerem se ukvarja sam s seboj, obnavlja duševno plat in se spopada z različnimi čustvi. Mnogokrat se zgodi, da se razvezani znajdejo v težavah, ki jim sami niso kos. Takrat je najbolje poiskati pomoč prijatelja, znanca in nenazadnje psihologa. Seveda ne gre pričakovati, da ta človek lahko reši vse težave, vendar lahko prisluhne in svetuje.

Moralni vidik

V zakonsko zvezo stopimo z namenom, da traja do smrti. Njen globlji pomen je vse življenje trajajoča konfrontacija ali soočanje. Vendar se človek ne more izogniti dialektičnemu srečanju z zakoncem, tudi ko stvari postanejo težavne in neprijetne. To pa seveda ne pomeni, da se ne bi smeli razvezati ali da z razvezo zakonske zveze kršimo potrebe individualizacije. In prav tu se soočamo z bolečo dilemo. Je prava pot prisilna zakonska zveza ali druga pot, odrešujoča razveza zakonske zveze. Drugo vprašanje, ki se ob tem postavlja, pa je, koliko moralne krivde posameznik nosi. Tu gre za objektivno nasprotovanje zakonodaje in za moralno ali notranjo osebno odgovornost do partnerja. Res je, da gre predvsem za osebno odgovornost in svobodno voljo, ne smemo pa izključiti moralne odgovornosti, ki velja za tiste, ki so prestopili mejo dolžnosti.

Obstaja razlika med zakoncema, ki je bil kljub prizadevanju, da bi rešil zakonsko zvezo, popolnoma po krivici zapuščen in tistim, ki ga je po lastni krivdi razdrl. Različni položaji, različna teža moralne odgovornosti, vsem razvezam pa je skupno to, da dejanje razveze, ne glede na to, ali ga je sprožil nekdo po lastni krivdi ali ne, že samo po sebi pomeni moralno odgovornost.

Religiozni vidik

»Trdnega in izvršenega zakona ne more razveljaviti nobena človeška oblast in noben razlog: razveže ga le smrt. Načelo nerazvezanosti sicer ni dogma, vendar je obvezen cerkveni nauk/…/«(Osojnik).

Zakonska zveza je več kakor samo pravno razmerje med zakonci. Je osebnostna življenjska skupnost, v katero jo je povezal Stvarnik. Nova zaveza ne podaja sistematičnega nauka o zakonski zvezi, jasno in nedvoumno pa je izražena Jezusova prepoved zakonske zveze. Religija pripisuje zakonski zvezi osebnostno razsežnost, kjer vez med možem in ženo ne pomeni več dveh oseb, ampak eno: eno - telo, eno – življenje. Po analogiji s človeško osebo, ne obstaja več »jaz« in »ti«, ampak ena skupnost »midva«.

Razveza je pravno dejanje in razmerje, ki ga moremo prekiniti. To lahko stori le avtoriteta, ki poseduje moč nad pravnim razmerjem. Kolikor je torej zakonska zveza osebnostna življenjska skupnost, v katero sta sicer partnerja vstopila z osebnostno nepreklicno privolitvijo in v katero ju je združil Bog, je nerazvezanost zakonske zveze kvaliteta življenjskega odnosa. Če torej zakonske zveze ne pojmujemo kot pravno-pogodbeni odnos med partnerjema, ampak kot osebno skupnost življenja, kakor nam jo predstavljajo koncilski dokumenti drugega vatikanskega koncila, potem je nerazvezanost specifična lastnost, ki izhaja iz narave same zakonske zveze.

Za rimokatoliško Cerkev lahko rečemo, da je najbolj dosledna v svoji pravni praksi, kar zadeva nerazvezanosti zakonske zveze, medtem ko druge kršanske Cerkve poznajo kompromise. V resnici tudi katoliška Cerkev pozna razvezo in jo v ožjem obsegu tudi uporablja.

Res, da so v cerkveno.pravnem pogledu osnovne sestavine zakonske zveze: enost, nerazvezanost in zakramentalnost, vendar pa se zdi razumljivo vprašanje ali ne bi morda bila kakšna možnost razširitve, tako da bi bilo mogoče izvršeno zakramentalno zakonsko skupnost razvezati. Kako pa je mogoče to disonanco pristanka na možnost razveze in temu nasprotno cerkveno pravno prepričanje, da je nerazvezanost bistveni del zakona, prevesti v sozvočje, pa je že teološki pogled.

Teološki vidik

Teološki temelji krščanskega zakona, kot danosti stvarstva, temeljijo na naravnem zakramentu. »Bog je avtor zakonske zveze, zato je po svoji naravi nekaj dobrega, svetega. Zakonska zveza od vsega začetka po božji zamisli vključuje neko zakramentalno prvino, kajti zakrament pomeni vidno znamenje mislosti«(Ekomenski zbornik).

Zakonska zveza vključuje tudi zakramentalni značaj. To pomeni, da v določenih primerih ni imela za cilj spočetje otrok in uživanje, temveč reševanje od slabega. Zakramentalnost pride v vsako zakonsko zvezo najprej z Ljubeznijo, ki jo podati Bog, moški in ženska, ki se resnično ljubita in s tem pritegneta božjo milost v svoj zakon. Tako gledajo teologi na zakonsko zvezo in pri problemu nerazvezanosti opozarjajo na temeljne značilnosti zakonske zveze. Ta razsežnost nosi v sebi jedro verskega izreka z značilnostmi dogme. Ob tem pa tudi teologi upravičeno postavljajo vprašanje: nima morda Cerkev pooblastila razvezati tudi izvršene zakramentalne zakonske zveze?

Za vsem tem pa se skriva nevarnost, da zakonsko zvezo postavimo v neko novo razsežnost in jo po sili brez Ljubezni obdržimo. Glede na to, da lahko izvršeno zakramentalno zakonsko zvezo razvežemo le v izjemnih primerih, ali ne bi morda bila razrešitev takšne možnosti primerna za današnji čas.