Weber je razvil idejo o »kapitalističnem duhu« in označil kapitalizem kot »duh« prilagoditve. V »Protestantski etiki in duhu kapitalizma« je želel s primerjalno analizo med religijo in gospodarstvom dokazati, da je v večini primerov  religija odločujoča komponenta za razumevanje sveta.  V ospredje je postavil asketski protestantizem, za katerega je značilno odpovedovanje materialnim dobrinam in razvoj zahodnega industrijskega kapitalizma, katerega bistvo je v pridobivanju profita.  Posameznik skozi iskanje znamenj odrešitve prihaja do notranjega nesoglasja, ki se iz vidika religije odraža na eni strani kot  nauk o smiselnosti trpljenja in na drugi racionalizacija kot dvig učinkovitosti oz. storilnosti dela, ki se kaže v sekulariziranih vrednotah. »Duh kapitalizma« je zanj način življenja, ki vsebuje etiko in dolžnosti. Zanj so vrednote popolnoma ločena področja družbenega življenja.

Navedel je »tri razsežnosti«, ki jih je po njegovi teoriji v življenju potrebno nuijno upoštevati:  

a) Prva razsežnost:

    - gmotno bogastvo (pripelje do oblikovanja razredov)  

b) Druga razsežnost, ki  je ločena od prve:

    - vpliv, (zaradi procesa razdelitve družbenega vpliva, nekateri bolj priviligirani)

    - moč, (družbena moč ali avtoriteta vsili svoje lastne interese)

    - politika (skozi oblikovanje strank se kaže družbena moč in vpliv)

c) Tretja razsežnost:

    - ugled (kaže se skozi stan).

Obstajajo številni dvomi na Webrove hipoteze, nikjer pa ni moč zaslediti nestrinjanja z Webrom, ki trdi:

1. «Za neporočene ženske je značilno absolutno pomanjkanje sposobnosti in hotenja, da bi se v korist drugih, bolj praktičnih vrst dela odpovedale prevzetim oblikam, ki so se jih nekoč izučile, zato da bi se prilagodile novim delovnim oblikam…«.

2. »Pri specifično religiozno vzgojenih dekletih, denimo pri dekletih pietističnega izvora so možnosti za zmago nad tradicionalno malomarnostjo zaradi religiozne vzgoje večje.«

Utemeljitev:

V času, ko je Max Weber napisal knjigo »Protestantska etika in duh kapitalizma«, je bil položaj žensk v industrijski proizvodnji še bistveno drugačen kot je danes. To je veljalo tudi za druga področja družbenih aktivnosti: ženske niso mogle opravljati duhovniškega poklica, z izjemo protestantskih duhovnic, z veliko težavo so se uveljavljale kot intelektualke in profesorice na univerzi, zelo težko si je bilo zamisliti, da bi bile borke oz. članice lovskih in podobnih društev, kar se je vse izražalo v nekem splošnem družbenem konsenzu o tem, »kaj ženski pristoji in kaj ne«, in to splošno veljavno mišljenje tistega časa Weber izrazi in potrdi.

Danes se je dostopnost omenjenih družbenih funkcij in vlog tako na področju industrije, managementa, intelektualnega dela itd, povečala. Razkrilo se je, da so mnoga pojmovanja o »nesposobnosti žensk za določene dejavnosti« bila preprosto predsodki s spolni razliki med moškim in žensko, s katerimi so legitimirali strukturiranje družbe oz. družbenih funkcij.

Neporočene ženske niso nič manj sposobne sprejemati in dojemati novih oblik dela kakor moški in ateistično vzgojena dekleta nič manj kot tista, ki so religiozno vzgojena. Sposobnost sprejemanja novih načinov dela, sposobnost razvijanja motoričnih in intelektualnih spretnosti in njihove kreativne koordinacije, sposobnost doseganja boljših delovnih rezultatov, sposobnost hoditi vztrajno korak za korakom do cilja, je dosegljiva in povezana s samozavestjo, z instanco »JAZ«. Oblikovanje samozavesti pri posamezniku je tisti bistveni povezovalni element, ki povezuje odprti prostor za možnosti kreativnega ustvarjanja in spreminjanja samega sebe v spreminjajočem se procesu dela in razdeljevanja družbenih vlog in funkcij ter individualne možnosti ljudi, da so kreativni in ambiciozni.

Torej imajo vse ženske, poročene ali neporočene, religiozno vzgojene ali ateistke isto možnost, da se spoznajo in kreativno uveljavijo v novih oblikah dela ter celo premislijo in ocenijo svojo religiozno pripadnost, svoj zakonski stan in svoje zadovoljstvo z delom, poklicem in uresničevanjem svojih ciljev. Pomemben je njihov individualni talent, drznost in vztrajnost ter seveda sposobnost družbe, da zagotovi vsem, moškim in ženskam, ateistom ali religioznim, dovolj mest za izobraževanje in delo. Kljub družbenemu razvoju družba kot celota žal ni sposobna tega zagotoviti. Zato se nezavedno začne zatekati k argumentacijskim strategijam ali pospešuje in spodbuja takšne strategije, ki nekaterim skupinam odrekajo talent, delavnost, drznost in vztrajnost, ker ni prostora za njihovo uresničitev.

Menim celo, da lahko religiozna pripadnost obratno, kot je zagovarjal Weber, predstavlja velikokrat oviro za oblikovanje »JAZA«, samozavesti in z njo povezane drznosti za stopanje po še neutrtih poteh in za postavljanje novih in višjih ciljev. In tudi to ne velja za religioznost na sploh, ampak imajo različne svetovne religije različen pogled na dopustno in možno kreativnost in ambicioznost posameznik, vse pa ga bolj ali manj omejujejo s postavljanjem etičnih in ontoloških omejitev, ki so potrebne za širitev prostora za absolutno bitje – »Boga«. Če želi Bog biti večji, mora biti posamezni človek manjši.

Kreativnost pa ni le v iznajdljivosti za nove rešitve, zanj je pomembno tudi prevzemanje vlog drugih in razvoj sposobnosti za takšno prevzemanje. To pomeni, da morajo biti ženske, ki so bile odrinjene samo v določene poklice, sposobne prevzeti in obvladovati vloge moških v delovnem procesu, v intelektualnih aktivnostih, pri religiozni meditaciji in molitvi, sploh na področjih, ki so na prelomu 19. in 20. sstoletja veljala za »moško domeno«.

Weber na koncu svojega dela celo ugotavlja, da so ljudje, ki so prežeti s samozavestjo in duhovno močjo, celo indifirentni do cerkve. Ta njegova teza pa je v nasprotju s tistim, kar je razvil predhodno.

Človek, ki se zanese na sebe, je pozitiven v odnosu do drugih, optimističen in če opravlja svoje delo s prepričanjem, da bo uspel, je na poti k cilju in k delovni uspešnosti, ne glede na svoj družinski, družbeni status ali spol.