»Družbena skupnost s sistemom vzgoje in izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva omogoča ljudem, da se vsestransko pripravijo na skladno družinsko življenje, ter jim pomaga v njihovih medsebojnih razmerjih pri izvrševanju roditeljske pravice. Zakonska zveza namreč ne pomeni samo privatne zadeve zakoncev, temveč je predvsem stvar interesa družbe, ki naj bi zakoncema dajala pripravo na zakonsko zvezo, na tak način pa zakoncema omogočila svobodno in resno odločitev za sklenitev zakonske zveze«(Geč-Korošec).

Kako obdržati uspešno zakonsko zvezo

Zakonska zveza se v življenju zakoncev uresničuje kot globoka skupnost življenja in Ljubezni, ki se izraža z voljo in čustvom iz osebe na osebo. Zakonska zveza vodi skozi skupno pot, ju ob čustvih harmonije popelje v lepšo prihodnost, prežeto s svojo plemenitostjo in jima omogoča osebno in duhovno rast. V osebni rasti se zakonca odpirata drug drugemu, se vzajemno spoštujeta, duhovna rast pa bogati telo in dušo s posebnim dostojanstvom in najde pot v telesno govorico. Takšno zakonsko zvezo povezuje prijateljstvo, kjer sta mož in žena tesno povezana, sledita drug drugemu, vse skupaj pa je podkrepljeno s temelji Ljubezni. Vzajemno se telesno, duhovno in razumsko dopolnjujeta in medsebojno podpirata. Ob vzajemni rasti zakonca dozorevata in uresničujeta svoje bistvo, ki ju vodi v lepo, srečno in uspešno prihodnost. Bistvo in namen vsake zakonske zveze je ustvariti srečno družino, za ohranitev le-te pa je pomembno, da se mož in žena med seboj vedno znova iščeta in najdeta. V kolikor svoj zakon »okronata« z rojstvom otroka, jima ta prinese nov pogled na življenje in s tem seveda dodatne izkušnje.

Vsak par se na svoji zakonski poti sooči s težavnim obdobjem, ki povzroči nazadovanje, za ponovno vzpostavitev pozitivnih odnosov pa je potrebna predvsem volja obeh partnerjev in nenehno iskanje skupnega jezika, dopuščanje medsebojnih razlik in osebne svobode. Da srečen zakon ne tone globoko v prepad, je potrebna potrpežljivost, vztrajnost in vdanost. Strokovnjaki pravijo, da za srečen zakon ni potrebno veliko. Predvsem si morata partnerja vzeti čas drug za drugega, za pogovor, z njim pa lahko pogosto marsikaj rešita in uspešno premagata oviro, ki vodi v razpad zakonske zveze.

Ljubezen in zakonska zveza

Beseda Ljubezen – je čustvo, skrivnost, nekaj lepega? Resnica je le ena. Ljubezen je globoka in razsežna, da bi jo lahko resnično razumeli. Dosti je tistih, ki so jo opevali, a resnično in dokončno je opisal, opeval in razložil ni nihče. Človek ne more živeti brez Ljubezni, lahko pa je razodeta na različne načine. Ena izmed oblik je Ljubezen, ki se poraja med zakoncema. Ta Ljubezen ni dana, ni objektivna. Zanjo se je potrebno truditi, subjektivno dajati. Ljubezen ni neko abstraktno čustvo. Gre za dinamiko Ljubezni, ki mora nujno voditi k delovanju, rasti, kajti Ljubezen, če je, se kaže v dejanjih, ali pa je sploh ni. Ljubezen lahko raste in pada in tako tudi zakonska zveza doživlja vzpone in padce.

Le tem se lahko izognemo, če v srcu čutimo in se zavedamo, da je (Bedernjak):

-         Ljubezen svobodna izbira, saj se zakonca ljubita le takrat, ko sta sposobna živeti tudi drug brez drugega, a si izbereta, da bosta živela drug z drugim;

-         Ljubezen predajanje, predajanje partnerju in je temelj vsakega resnično ljubečega odnosa, ki se mora pogljabljati, če ne, bo tak odnos razpadel;

-         Ljubezen tveganja, ker se sooča z različnimi mnenji in napakami svojega partnerja in nobena zakonska zveza ne bo resnično dobra, če partnerja drug drugemu ne bosta najboljša kritika; 

-         Ljubezen napor, ki se kaže kot pozornost in skrb do nekoga, ki ga ljubimo; 

-         Ljubezen tudi ločenost, saj mora vsak partner ohraniti svojo edinstveno osebnost, individuum, ki drugega dopolnjuje, se ob njem uresniči in preko drugega spoznava samega sebe; 

-         Ljubezen nenazadnje trpljenje, ker sta drug drugemu pogoj – trpljenje pomaga nezrelo Ljubezen, ki je sebična, napraviti bolj zrelo in združiti »moje« in »tvoje« v »najino«. 

Zakonska zveza kot dolgotrajen odnos v dvoje

Življenje v zakonski zvezi je proces, ki se nenehno razvija in zahteva obojestranski zadovoljujoč odnos. Potreben je jaz-ti odnos, kjer je možen dialog, s pomočjo katerega se lahko partnerja svobodno razvijata, se med seboj osrečujeta. Samo takšen zdrav odnos je lahko trajen in se ustrezno razvija.

Vsak odnos pa mora vsebovati tudi možnost za nasprotovanje in konflikte. Harmonija nastaja na podlagi premaganih konfliktov in priznanih razlik. Konflikt sam po sebi ni nič slabega, ampak je logičen rezultat dovoljevanja in priznavanja različnosti v medčloveških odnosih. Nerešene vsebine, ki jih potlačimo, povzročajo v partnerju vse večjo napetost, ki lahko povzroči neprimerno in agresivno sprostitev. Konflikt je zato potrebno razumeti kot razvojno krizo odnosa v dvoje. Zanikanje konflikta oz. spora bi pomenilo zanikanje človekove individualnosti ter njegove ustvarjalnosti. Na tak način bi partnerja prisilili, da živi v zlaganih okvirih skupne sreče.

»Človek je namreč lahko srečen le tedaj, če sam poišče srečo in če sam reši svoje konflikte. Sreče ne more človeku nihče dati, do nje mora priti vsak sam. Drugi mu lahko pomagajo le tako, da ga podpirajo v njegovem iskanju« (Brajša).

Pomen komunikacije za zakonsko zvezo

Reševanje konfliktov je lahko uspešnejše, če odnos vsebuje kvalitetno komuniciranje, kjer sta oba partnerja zrela za medsebojni odnos. Šele uspešna zakonska komunikacija omogoča partnerjema, da skozi skupno življenje nenehno odkrivata drug drugega in obnavljata medsebojne čustvene vezi. Če opazujemo zakonce današnjega časa lahko brez večjega napora ugotovimo, da mnogi ne znajo medsebojno komunicirati. Za pogovor največkrat ni ne časa, ne volje, ne poguma. Potrebna je medsebojna pripravljenost znati drug drugemu zaupati svoje želje, misli, čustva, razočaranje, bolečine, kakor tudi veselje, pohvale ion hkrati sprejemati to, kar mu partner oz. partnerka o sebi odkriva. Vse to lahko dosežemo, če znamo pazljivo prisluhniti in se pogovarjati kulturno – na »nivoju«. Tako bo pogovor obojestransko človeški, smiseln in koristen. Še pri tako kočljivi situaciji je potrebno obdržati mirno kri, razpravljati stvarno, brez izmišljenega sumničenja, namigovanj in nekulturnih besed.

Zaton zakonske zveze

Poleg Ljubezni, ki odkriva in spoznava, je torej za poznavanje partnerja potrebna ustrezna komunikacija med zakoncema, bodisi verbalna ali neverbalna. Če pa le-te ni, se tudi Ljubezen počasi ohlaja. Mnogi viri konfliktov iz obdobja medsebojnega iskanja ostanejo v času prvih let zakonske zveze ohranjeni, drugi se vsilijo, nekateri pa se pojavijo na novo. Proces medsebojnega prilagajanja zakoncev je v tem obdobju najvažnejši vir konflikta. Usklajevanje norm in navad, dogovor o skupnih ciljih, podelitev nalog in odgovornosti v vsakdanje življenje, oblikovanje prostega časa, oblikovanje odnosov do znancev in drugo so le nekateri preizkusni vidiki. Poleg tega pomeni zakonska zveza tudi sicer globoko preobrazbo osebnosti obeh partnerjev, kar pa mnogokrat ne poteka brez težav. Pojavljajo se težave, katerim nismo več kos in na zadnje nas osvobaja le še misel na razvezo zakonske zveze.

»Ločitev oz. razveza zakonske zveze je tako poskus, da bi s to obliko odnosne komunikacije rešili vsebine iz zakonskega partnerskega odnosa, ki jih ne moremo sprejeti. Vendar pa s tako ločitvijo v resnici ne rešujemo problemov v zakonu. Ne dojamemo tudi tega, kar se je v resnici dogajalo in kaj je privedlo do ločitve. Ločitev tako ni izhod iz položaja, v katerem smo se znašli, ampak se samo globlje pogreznemo v to, iz česar se poskušamo iztrgati. Z ločitvijo lahko sicer zamenjamo partnerja, ne rešimo pa našega odnosa. Pogosto se po enakih pravilih igre nadaljuje ta moteni odnos tudi z novim partnerjem«(Brajša).