Zakonska zveza v večini kulturnih in religioznih skupin ni pomenila prvenstveno osebnega odnosa ali celo nagnjenja moža do žene, ampak je predstavljala predvsem vmesni člen med družino in širšo družbo. In kaj je potemtakem družina? Obstaja več različnih definicij družine.

Ne glede na razlike v definicijah družine je vsem skupno to, da družino opredeljujejo kot vsaj dvogeneracijsko skupnost in univerzalno družbeno institucijo, ki predstavlja neizbežen del človeške družbe.

Družina kot najstarejša institucija na zemlji ima dve pomembni vlogi.  Kot prvo biološko reprodukcijo, to je rojevanje otrok in kot drugo družbeno reprodukcijo - vzgoja otrok.

Večina ljudi živi v takšni ali drugačni družini, v glavnem pa si jo predstavljamo kot skupnost staršev in otrok. Je temeljna primarna družbena skupina, v kateri ljudje doživljajo različne družbene odnose in procese ter v njej igrajo različne vloge. Različne predstave o družini so v glavnem povezane z življenjem v različnih kulturah. Tako kot so kulture različne, tako so tudi družine lahko zelo različne. Vsaka družina je svet zase in ima svoje posebne značilnosti.

Kljub različnim definicijam družine se moramo prilagoditi sedanjosti. Poznati moramo sedanjo potrebo človeške družbe. Katera je ta potreba?

Vloga družine v družbi

Družina je temeljna celica družbe in kot taka je primarna družbena skupina, ki temelji na osebnih odnosih in intimnih vezah, ki so močno prežete s čustvi. V prejšnjih časih je bila družina uporabno sredstvo za spreminjanje in dajanje medčloveške pomoči. Dajala je pravni okvir za sožitje različnih generacij. Družina je bila središče trdne avtoritete, gospodarske in politične moči. Otroci so bili vzgojeni v veliki odvisnosti od ostalih članov. Družina je urejala emocionalno – čustveno življenje, lahko bi rekli, da je stabilizirala emocionalnost. Danes je drugače. Še vedno uresničuje koristne funkcije za družbo in posamezne družinske člane, vendar bolj simetrično. Člani sodobne družine težijo k samostojnosti, enakopravnosti in v smeri postopne avtomatizacije.

Družino kot pracelico človeškega življenja in družbe moremo zato danes na novo utemeljevati, saj predstave o družini, morali in običajih, ki so ostali še iz preteklih časov, ne dajejo sodobni družini skoraj nobene podpore. Potrebno je ponovno opravičevanje družinskega obstoja, njenega smisla in pomena – to pa odpira novo podobo moderne družine in zakonske zveze.

Funkcije sodobne demokratične družine

Sodobne demokratične družine so v glavnem nuklearne in se morajo vse tesneje povezovati z zunanjimi ustanovami, saj so od njih odvisne v materialnem, zdravstvenem, socialnem, vzgojno-izobraževalnem, zaščitnem in še v nekaterih drugih pogledih.

Sodobni družini pripisujemo naslednje funkcije:

-         Biološko-seksualna in emotivna funkcija, kjer partnerja sama odločata o času, načinu in kvaliteti spolnega življenja. Njen cilj ni potomstvo, temveč zadovoljitev obeh partnerjev.

-         Reprudoktivna funkcija, kjer gre za načrtovanje potomstva. Ženske danes rojevajo v institucijah, zato je nizka mortaliteta otrok glede na preteklost. Včasih je veljalo načelo, imej toliko otrok, kolikor ti jih Bpg da, danes pa je možnost izbire in se odločiš za toliko otrok, kot jih lahko preživiš in vzgojiš. Nataliteta v Sloveniji pada.

-         Ekonomska funkcija - le tu prihaja do zunanjega zaposlovanja družinskih članov. Družina ni več proizvodna enota, temveč potrošniška. Ekonomski dohodki igrajo pri stabilnosti družine zelo veliko vlogo. Ker se vse bolj uvaja mehanizacija, imajo člani družine vedno manj časa – prihaja do krize.

-         Zaščitna funkcija počasi izgublja na intenzivnosti. Obstajajo pa različne oblike v transformaciji: naravna biološka zaščita (varovanje, skrb za starejše ljudi, vzgoja otrok), moralna zaščita (razumevanje, pomoč,…), pravna zaščita (do 18 leta starosti), ekonomska zaščita (vzdrževanje otrok, zakonca brez službe, invalidnost..).

-         Vzgojna in izobraževalna funkcija, h katerima prištevamo institucije (vrtci, šole, muzeji…). Primarna socializacija je še vedno družina, saj otrok iz družine sprejema ljubezen, nežnost, pogled na svet in odnos do družbe.

Tipi sodobnih demokratičnih družin

Veliko ljudi ima določeno predstavo o idealni družini. Želijo si jo ustvariti in živeti v njej. Vsak bi lahko tako družino opisal drugače. Prav zato, ker družine v vseh njenih pomembnih razsežnostih ni mogoče opisati z nekimi absolutnimi in za vedno veljavnimi lastnostmi, ločimo glavne tipe družin:

Enoroditeljska družina – ko eden od partnerjev ne igra svoje vloge, je družina nepopolna. Starš je le en, saj je smrt ali odhod enega od partnerjev izzvala posledično enoroditeljsko družino. Glede na način nastajanja ločimo:

-         izvorno enoroditeljsko družino, ki nastane že z rojstvom otroka. Starša nista nikoli zasnovala življenjske skupnosti kot instituta. Lahko je izvorno materinska enoroditeljska družina ali izvorno očetovska enoroditeljska družina.

-         Posledično enoroditeljsko družino,kjer ni nujno, da gre le za enega otroka, starš pa je le en. Vzroki so lahko različni: smrt, odhod ali odsotnost enega od staršev.

Vloga očeta

Kakovost odnosa med očetom in otrokom je rezultat vrednosti očetove vloge. Očetov lik je povezan z institutom avtoritete. Prisotnost očeta je izredno pomembna pri razvoju otrokove ustvarjalnosti, pri doseganju socialne zrelosti in njegovem procesu identifikacije. Tipi očeta so: oče, ki je; oče, ki ga ni; oče, ki noče; oče, ki hoče; oče, ki ne zna; oče, ki zna; oče, ki zmore; oče, ki ne ve; oče, ki ne sme; oče, ki ga nikoli ni bilo. Najpomembnejši vpliv očeta je presežna vloga do matere. Pomembno je, da se dopolnjujeta in nadaljujeta svoji vlogi.

Vloga matere

Mati je drugi del, ki tvori institut starševstva. V sodobni družini je mati tista, ki omili odsotnost očeta in poskuša nadomestiti njegovo vlogo. Mati je v času primarne socializacije nenadomestljiva za otroka, saj vzpodbuja otrokov razvoj, daje otroku čustveno podporo, duhovno energijo in opravlja ključne funkcije v institutu gospoodinjstva.

Družina lahko funkcionira tudi brez matere ali očeta, vendar odsotnost enega od njiju, posebno matere, pomeni nestabilnost družine, še posebej na emocionalnem – čustvenem področju.