Ko negativna čustva odstranjujmo iz naših misli,

naše pozitivne misli odstranjujejo negativna dejanja.

Negativna čustva, kot so: jeza, užaljenost, žalost, ljubosumnost, strah, prepirljivost, zavist,  sovraštvo ... nič od tega ne ne sme biti v ozaveščenem človeku.  Brez tega so zavestne odločitve možnost izbire, ki  jih je potrebno spoštovati.  Ko smo sposobni  spoštovati  vse odločitve naših partnerjev, si moremo želiti, da tudi oni pridejo do istega spoznanja, nikakor pa jih v to siliti.

Vse svoje odločitve predajmo  v »Božje roke«, ne razmišlajmo  in se popolnoma prepustimo »toku reke« in naj nam prošnja partnerja  ne bo tuja – le z jezo napolnjen pristop je ovira, zato jo opustimo in na prijazen način komunicirajmo.

Napišimo svoje utrinke občutkov, naš  namen in besede ne  smejo užaliti ali prizadeti partnerja, temveč  morejo poiskati vzrok  medsebojnega nerazumevanja, zato  dopustimo možnost, da je morda to le naša resnica, ki vsekakor ni zanemarljiva in prosimo partnerja, da ji prisluhne.

Želja,  negirati  partnerjeva občutja,  njegove radosti,  ne dajati partnerju podpore  v njegovih pozitivnih dejanjih, projektih – pomeni podzavesten občutek ogroženosti. Ste se kdaj vprašal ali bi tako z veseljem, radostno nekdo  pripovedoval o  prijateljih, službi, projektih, politiki, ... če ne bi partnerja spoštoval ali bi imel slabo vest. Odgovor je enostaven – v vseh teh trenutkih  partner govori iz svojega notranjega bistva, ki  je v danem trenutku v ravnovesju s svojo naravo in  občuti zadovoljstvo, srečo.  In tiste, ki svoje partnerje ne sprejemajo kot  enakovredne prijatelje,  ne spoštujejo  in cenijo njihove osebnosti in nenazadnje ne ljubijo,  to odvrača, jih omejuje,  občutijo nezadovoljstvo, zavist, včasih celo žalost.  So le njihovi partnerji,  s katerimi se postavijo navzven pred družbo.

Pogoj za čisto, iskreno Ljubezen je spoštovanje, prijateljstvo. Vse ostalo je le navezanost na nekaj (v večini primerov na osebo), varnost, ker se bojimo negotovosti, v resnici pa ustavljamo svoj duhovni razvoj.  Ko radost, veselje, nasmeh izgineta iz partnerjevih lic, ko ni več sproščenosti en ob drugem, se vprašamo,  kaj se je zgodilo. Takšna kakršna sem – JAZ – Ti nisem več všeč in takšen kakršen si Ti, tudi meni nisi več všeč – to nisva midva.

Nezadovoljni partnerji se popolnoma zaprejo  vase in njihov krvni obtok obstane.  To vodi v bolezen. Na razpolago imamo več možnosti. Lahko živimo še naprej eden mimo drugega, lahko se umaknemo in začnemo novo življenje. Imamo pa možnost, ki ni lahka, vendar prinese pozitivne rezultate.  Zavestno spremenimo sebe in ko se sami spremenimo, se začnejo tudi drugi okoli  nas spreminjati.

In kako se spremenimo?

Ne sme nam biti več pomembno kaj rečejo drugi, želeti moramo  biti to kar smo – »JAZ«, brez pretvarjanj i n omejevanj iz strani sebe in drugih. In  z voljo nam lahko uspe skoraj nemogoče –  ponovno lahko zasijemo kot otroci  v svoji notranjosti – a ne smemo se pustiti ustaviti – zakaj?

Bojimo se svojega pravega obraza, svoje sproščenosti, svoje svobode bodisi, ker ne bo všeč partnerju ali drugim.  Ali je sploh pomembno, da smo všečni drugim, v kolikor se sami dobro počutimo v svoji koži in delujemo moralno nesporno? Ne smejo nas  ovirati razne sub-kulture,  vsekakor pa spoštujmo njihovo življenje.  Imamo torej  pravico, da se odločamo živeti  z njimi, mimo njih in ne v stiku z njimi. Podobno je v partnerstvu – spoštovati moramo partnerjeve odločitve,  v kolikor se te vedno bolj odmikajo od naših želja, se moremo odločiti živeti mimo drug drugega  ali bolje za oba – poiskati novo pot.

Želeti si moramo – svobodno odločati o svojem življenju, vsekakor se prilagajati svojim bližnjim do določene mere, a živeti s tistimi, ki bodo sposobni deliti našo srečo, radost, smeh  in obratno – Ljubezen in energije morejo preplaviti prostor, v kolikor  to nismo sposobni doseči – se naše poti, če smo pošteni do sebe razidejo, sicer živimo v »neiskrenih« odnosih in nazadujemo, namesto se razvijamo.

Iskrenost – zaupanje vseh skritih bolečin, dvomov, žalosti je prvi korak k uresničitvi spoštovanja, prijateljstva – medsebojne Ljubezni. Brez tega je trud zaman.

Kadar je  DUŠA je preveč ranjena, moremo biti pripravljeni kot prijatelji, ne kot partnerji pomagati – odloča pa vsak sam ali to sprejme ali ne.  Le redki zmorejo to dajati, še redkejši sprejeti – izbira je naša in partnerjeva.

Iz iskrenega prijateljstva se rodi Ljubezen.  V kolikor  smo prijateljstvo preskočili in je zaljubljenost  minila, se pojavi  praznina, ki jo je potrebno zapolniti ali se od nje umakniti in poiskati novo pot. ODLOČITEV je naša.

ZAKLJUČEK MISLI

Končni smisel LJUBEZNI je v tem, da presežemo svoje omejene razumske sposobnosti oz. zmožnosti in zaživimo v notranjem ravnovesju - v MIRU in SVOBODI polno ŽIVLJENJE - ŽIVLJENJE za katerega moremo  prevzeti  popolno ODGOVORNOST, kjer gre za to, da dajemo in sprejemamo toliko kot čutimo ali nam pravi srce v RAVNOVESJU – notranji glas.

Naš notranji glas nas nikoli ne vara, nas opozarja, le prisluhniti mu moramo, zato bodite pozorni na nove znake v življenju

nič ni slučajno, je vse s svojim namenom – pa naj vam Ljubezen odpre nova vrata – vrata neskončne Ljubezni.

Sandro Botticelli - "POMLAD"