La la la lastovka, je še tu, 
gorim in grejem zrak da ostane(š), 
življenje zaljubljeno, 
Veš, v krogu, odleti...... 
in čas ki se menja ostane, ne odleti.. 
Preseli se iz ljubezni, 
vesela da Resnica živi in diha svoj dih človeka. 

Ljubezen si, lahka in povsod, v vse smeri, 
a najlepša je smer sonca. 
Nisem jaz, da dva sta eno, in povsod je bistvo izgubljeno. 
a ne pri meni, ne pri tebi, ne pri njemu, ne pri njej..... 
v ljubezni, ampak v vsemu. 

Samo mešamo svoj obstoj, 
kot slikar barve, da....iz barve.... 
Iz rumene v prosojno belo 
Samo valovimo, 
kot miselni opoj, da...kot opoj.... 
iz sanj v sanje, kjer vsak dih šteje, 
do končnega seštevka. 

A še preden ponovno vdihnem vem, 
da greješ me Ti, ljubezen ki si, 
neskončna in prosojno bela, la la la 
lastovka poleti, 
gorim in grejem zrak da ostane(š), 
življenje zaljubljeno. 

(Mi Vu Lan)