V sodobnem času posamezniki najmanj pozornosti posvečajo duhovnemu vidiku samega sebe in s tem krepitvi duhovnega zavedanja, ki ga posameznik lahko krepi tudi z uresničevanjem budističnih načel. V kolikor so ta prilagojena sodobnemu življenju in s tem delu, lahko z njihovo pomočjo posamezniki postanejo prebujeni na delu, kar pomeni, da znajo opustiti odpor in so inteligentno in energetsko pozorni na svoja življenja, tudi na delovnem mestu (Carroll 2006, 10-11). Gre za oseben in zahteven proces, skozi katerega se posamezniki naučijo živeti svoje življenje žlahtno in brez strahu, biti »tu in zdaj« v neposrednem stiku z lastnimi izkušnjami, zaupati svojim naravnim talentom in ponovno odkriti občutek ugodja na delovnem mestu.

Razvijanje pozornosti kot temeljito opravljanje dela na delovnem mestu brez izogibanja neprijetnostim, je pomembna naloga. Vendar ne zaradi tega, ker se raje duhovno razvijamo kot da bi opravljali svoje delo, temveč zato, ker končno hočemo svoje delo opravljati temeljito, namesto da bi se zaščitili pred neprijetnostmi dela. Pravzaprav gre za pozornost oz. osredotočenost na delu vse svoje življenje, ker hočemo enkrat za vselej živeti življenje dobro, brez bojazni in nezadovoljstva (Carroll, 2006, 14-15).

Pozornost na delovnem mestu je torej mogoče krepiti s  petintridesetimi principi ali slogani, ki so zasnovani tako, da služijo za ponovno odkrivanje posameznikove naravne modrosti ali odprtosti in ravnovesje ob izpolnjevanju dnevnih delovnih obveznosti (Carroll 2006, 14-15).

Navdih za slogane izhaja iz klasičnega tibetanskega budističnega teksta »Sedem točk treninga uma« (»The Toot Text of the Seven Points of Training the Mind«) in njegove preobrazbene duhovne prakse, ki se imenuje »lojong«. Avtor, budistični mojster Atisha Dimpakara Shrijnana, je že v 11. stoletju preko »lojong-a«. poskušal ublažiti odpor posameznika do življenja in njegovo varanje samega sebe in odkrivati budno stanje kot običajno izkušnjo. Atishavova ustna izročila so strnjena v devetinpetdeset jedrnatih izrekov, stenografskih navodil za kultiviranje sočutja in budnosti (čuječnosti) pod kakršnimikoli pogoji. Več kot tisoč let so tibetanski budisti te slogane uporabljali ob svoji vsakodnevni duhovni praksi in mnogi od velikih tibetanskih duhovnih učiteljev so dajali pripombe k besedilu ter na ta način tehniko širili in izboljševali (Carroll, 2006, 15).

Iz tradicionalnih tibetanskih budističnih naukov izhaja set izrekov, posebej prilagojenih za moderno delovno mesto, da bi zaposleni svoje delo izvajajo pošteno in razumno ter se postopoma naučili zaupati usodi in se prijetno počutiti ob opravljanju svojega dela (Carroll 2006, 16). Petintrideset sloganov, ki so jedrnato in provokativno formulirani, je potrebno prebirati in o njih razmišljati v tempu, prilagojenem posamezniku (Carroll 2006, 16). Zato je prakticiranje sloganov kot trajen proces učenja organizirano v naslednjih štirih delih: (i) »Štirje primarni slogani«, (ii) »Razvijanje umirjenega vedenja«, (iii) »Sodelovanje z drugimi« in (iv) »Delovati natančno« (Carroll, 2006, 18-19).

 Slogani v prvem delu oblikujejo osnovo za celotno prakso. V mnogih ozirih se lahko pot osveščanja izraža zgolj v naslednjih štirih izrekih (Carroll, 2006, 23): (i) Uravnotežiti dva napora, (ii) Biti pristen, (iii) Negovati in kultivirati in (iv) Delo je kaos. Carroll (2006, 23-24) trdi, da vključitev teh sloganov, katerih bistvo posameznik mora predhodno podrobno preštudirati in nato izvajati, prebuja njegov naravni pogum, da se loteva svojega dela v sedanjem trenutku brez strahu ali arogance. Posameznik se nauči zaupati lastnim instinktom, in spozna, da se lahko njegova želja, uspeti pri delu, izpolni samo, če je voljan biti tam (na delovnem mestu) v popolnosti. Štirje primarni slogani kažejo realnost in osveščajo posameznika o tem, kdo je in kje je v danem trenutku.

Enajst sloganov v drugem sklopu »Razvijanje umirjenega vedenja«, se nanaša na vprašanja nekaterih temeljnih navad in predzaznav o tem zakaj in kako posameznik dela. Omenjeni slogani, ki posameznika vabijo, da se svojega dela loteva s popolnoma drugačnega vidika, so naslednji (Carroll 2006, 55-56): (i) Brez vzroka, brez jamstva, samo sedaj, (ii) Izkopavanje, (iii) Vaša sedanja služba odhaja, (iv) Stopite onstran tišine strahu, (v) Moč slabi živce, (vi) Biti ciničen, (vii) Zamišljati blagostanje, (viii) Negovati umirjenost v času rizika in stresa, (ix) Negovati mentaliteto »kuhinjskega korita«, (ix) Biti prijazen do sebe in (x) Biti odprt. Vključitev teh sloganov v vsakodnevno delo, posameznika sooča z dejstvom, da ni nič v življenju zagotovljeno, in da je iskanje varnosti na delu nesmiselno. Posameznik z odkritostjo s sam s seboj glede lastnih motivov na delu, pričenja razvijati naravno ubranost, se pravi, da niti ne išče potrditve niti se ne boji neznank na delovnem mestu. Prizna svojo temeljno iznajdljivost, se nauči zaupati in skrbeti za druge in izraža odprto in realistično stališče nasproti službam in kolegom. Enajst sloganov drugega dela kaže na  razveseljivo in šokantno realnost, da posamezniku ne glede na to, kaj vse se dogaja na delovnem mestu, ne preostane drugo kot da je odprt razvoju okoliščin (Carroll, 2006, 56).

Tudi tretji del vključuje enajst sloganov, ki posamezniku dajejo vedeti, da lahko odpravi morebitni odpor ali zamero, ki jo morda goji do svojih sodelavcev in prevzame svež, spreten in prijeten pristop do sodelovanja z drugimi. Gre za naslednje slogane (Carroll 2006, 107-108): (i) Dobrodošel tiran, (ii) Najprej pomiriti, zadnje uničevati, (iii) Ne grajati, (iv) Ne prakticirati »priporočil«, (v) Negovati umetnost konverzacije, (vi) Izogibati se »nespametnemu« sočutju«, (vii) Proučevati šest zadreg, (viii) Razširiti štiri ubranosti, (ix) Vsakdo samo hoče brcniti žogo, (x) Z vsakim ravnaj kot z gostom in (xi) Pričati iz srca. Prakticiranje teh sloganov posamezniku nudi spoznanje, da upiranje neizbežnim konfliktom s sodelavci na delovnem mestu, vodi v kaos, zaradi česar se povečuje neučinkovitost, ki morebiti ustvarja tiste konflikte, katerim se skuša izogniti. Carroll (2006, 108) pravi, da opustitev ustaljenih pogledov na samega sebe – status, priporočila in ugled – posameznika vodi v odpiranje konfliktov, radovednost namesto upornosti, fleksibilnost namesto togost, uvidevnost namesto »pravšnjost«. Enajst sloganov v okviru »Sodelovati z drugimi« poudarja, da so kolegi, ki jih posameznik srečuje na delovnem mestu - sodelavci, stranke, prodajalci, managerji in podrejeni – njegovi duhovni učitelji, ki mu nakazujejo pot k budnosti na delu in kot takšni so vredni posameznikove najgloblje hvaležnosti in spoštovanja.

V zadnjem delu je devet sloganov, ki izražajo, da posameznik lahko opravlja svojo službo v sedanjem trenutku brez zagotovil ali potrditev, medtem ko nežno in mogočno doživlja »budni um«. Gre za naslednje slogane (Carroll 2006, 175): (i) Ne pozabiti, (ii) Ceniti intimnost jutranjih rutin, (iii) Priznavati mali dolgčas, (iv) Spoštovati karmo, (v) Ne-vedeti, (vi) Biti skromen ob ambicioznosti, (vii) Upoštevati in zmanjšati hitrost dela, (viii) Svež pogled in prilagajanje in (ix) Obdrži svoj sedež. Navedeni slogani posameznika poskušajo prebuditi, če njihovo vsebino vključuje v vsakdanje delo. Če je dovolj pogumen, da opusti odpor in ostane odprt, ko se tenutek za trenutkom razvija, se neizogibno sooči z globoko realnostjo tega; preprostim življenjem – edinstvenim, živahnim in neizmernim na tistem mestu in v tistem trenutku. Ko ozavesti to realnost – jo najprej bežno, zatem močno začuti in jo nato akceptira. Teh devet sloganov opozarja, da izkušnje prebujajo um kot del vsakodnevnega dela in to je ne le  neizogibno, ampak predstavlja ključ do želenega uspeha (Carroll, 2006, 176).

Literatura:

1.    Carroll, Michael. 2006. 35 Practical buddhist principles for discovering clarity and balance in the midst of work's chaos. Boston & London: Shambhala.