ŽALOST JE TUDI ZDRAVILO NAŠEGA SRCA

Čustvo žalosti je kot vsako negativno, neprijetno čustvo izrazito žilavo, zvezno in globinsko; v naši globini teče kot en sam duševni tok in se lahko vsak trenutek zopet vrne na površino – v našo zavest.

Bilo je nekaj po 4. uri v nedeljo zjutraj. Nino in Tomaža je iz nedeljskega spanca prebudilo agresivno zvonjenje pri vhodni vratih. Ko sta se dokončno prebudila, sta se spogledala, nakar se je Franc nekoliko dremav odpravil pogledat kdo zvoni. Nina je z nelagodnim občutkom v svojem drobovju ostala v spalnici. Ko je Tomaž odprl vrata, je zagledal policiste. Prebledel je, zavedel se je, da ni slišal, da bi se njun sin skupaj s punco vrnil iz nočnega življenja. Včeraj zvečer je namreč 20-letni Jan vzel avto in se z 18-letno Sanjo odpravil v diskoteko. Doživel je uvid: nekaj se jima je zgodilo. Policisti so vstopili v hišo, da bi njemu in ženi, ki je prišla iz spalnice, na uvideven način prenesli žalostno vest. Sin Jan in njegova punca Inja sta ob 4. uri zjutraj tragično preminula v prometni nesreči. To je izzvala neprilagojena hitrost njunega vozila, zaradi česar sta trčila v most. Umrla sta na kraju nesreče zaradi izjemno hudih telesnih poškodb in to kljub hitri intervenciji prve pomoči. V srci Nine in Tomaža se je zarezala ostra bolečina, ki je izzvala žalost.

In čemu je Nini in Tomažu služilo čustvo žalosti? Njena najpomembnejša naloga je bila, da jima je pomagala v težkih trenutkih, ko sta morala sprijazniti z izgubo. Žalost pomaga tudi pri zdravljenju npr. velikega razočaranja. In kako zdravi žalost? Ko nas preplavi, splahni moč in zagnanost za različne dejavnosti, v največji meri za radosti in razvedrila. V trenutkih žalovanja  zaradi izgube, zatrtih upanj, razočaranj ali drugega, se običajno zapremo v svojo notranjost. S tem pa izgubimo obilo naše moči, smo ranljivi in se raje zadržujemo doma, da bi se počutili čim bolj varne. Ko doživljamo žalost, ki je stanje v nizki prestavi, so za nas pomembne aktivnosti, ki naš um prestavijo iz nizke v visoko prestavo. Gre za različne telesne aktivnosti (šport), dejavnosti za spodbujanje naše ustvarjalnosti (slikanje, petje, pisanje, obisk gledaliških, opernih, filmskih in drugih predstav), pot osebnostne rasti idr. Kljub temu da vsaka žalost pusti svojo sled na nas, se nam po določenem času povrne energija, s tem pa se prebudijo načrti za prihodnost.

Vsaka doživeta boleča, žalostna izkušnja pa sem nam vsadi v dušo in kot vsako globoko doživeto negativno čustvo je ne zapusti. Tako naša doživeta čustva žalosti spravljamo v globine, kjer se ta sprimejo z našim bistvom in z njim rasejo. Ker je čustvo žalosti, čeprav ni v ospredju, v nas vedno živo, in ker ga doživljamo izredno intenzivno, se nam takrat, ko ga želimo ponovno doživeti ni potrebno truditi, da bi se ga spomnili. Čustvo žalosti je v nas torej globlje zasajeno in zraščeno z globino našega doživljanja kot npr. čustvo veselja. Zato nas to čustvo v sedanjosti tudi bolj zaznamuje. Tako nas ne preseneča, da naš obraz npr. tudi ob močnem in prisrčnem smehu privzame otožne poteze.

Anton Trstenjak pravi:  

»Človek živi v prihodnost – iz preteklosti, ki ga lahko s svojimi bolečinami ovira v rasti in napredku,

ki pa ga s svojim veseljem lahko tudi podoživlja, da lažje živi«.

»Objokujte in žalostite se zaradi sebe, ne le enkrat ali dvakrat ampak vedno znova in znova.

Žalovanje je velika katarza in tolažba ter eden od načinov, kako ohraniti notranji mir.« 

(Morrie Schwartz)