V zadnjih letih je ritem življenja tako hiter, da le malokomu uspe ohraniti stalno notranje ravnovesje. Pritiski se pričnejo že zgodaj, otroci preživljajo dan za dnem v boju za čim boljše ocene. Te so jim potrebne za vpis na želeno srednjo in nato visoko šolo ali univerzo. Nadaljujejo se, ko se zaposlimo in moramo dokazati, da smo vredni in sposobni učinkovito opravljati delo, za katero smo se potegovali. V prizadevanjih za čim uspešnejšo delovno kariero pogosto pozabljamo na druge vidike našega življenja, kot so na primer ukvarjanje s priljubljeno športno dejavnostjo, druženje s prijatelji, vzdrževanje dobrega odnosa s partnerjem. Če imamo družino in majhne otroke, se pritiski na nas še povečajo, saj moramo biti sposobni skrbeti zanje ter najti pravo razmerje med delom in družino.

Človekovo notranje ravnovesje se poruši tudi ob nenadnih dogodkih, kot so izguba delovnega mesta, bolezen v družini, razveza zakonske zveze in drugi. Vse to ima negativen učinek, kar se lahko kaže tako na mentalni kot na fizični ravni v obliki različnih bolezni. Če imamo težave z nespečnostjo, depresijo, motnje v apetitu, bolezen srca, rano na želodcu ali druge težave, je naše slabo zdravstveno stanje mogoče pripisati stresu, ki ga povzročajo vsi že omenjeni pritiski in nenadni dogodki, ki se nam z različno intenzivnostjo dogajajo.

Kako naj torej obdržimo glavo nad vodo? Kako naj si zagotovimo notranji mir ne glede na to, kar nam prinaša življenje? Kako naj postanemo odporni proti stresu, da nam ta ne bo porušil psihičnega ravnovesja in vplival na razvoj bolezni? Na ta vprašanja lahko damo več odgovorov. Na primer, naučiti se moramo bolje upravljati svoj čas, spremeniti življenjski slog, več časa nameniti fizičnim aktivnostim (hoja, tek, fitnes, badminton, tenis …), ukvarjati se z jogo in še posebej skrbeti za umirjanje lastne zavesti. Pomen umirjene zavesti so poznali tudi pesniki, pisatelji in znanstveniki, med katerimi naj omenimo le Abrahama Maslowa. Slovenski pesnik Srečko Kosovel pa je o njej napisal tole pesmico:

Sam, sam sam moram biti,

da pozabim misliti in govoriti

in da občutim v sebi le eno veličast,

vesoljstva tihega: Rast.