Kje v labirintu moralnih vrednot je mesto človeka, ki v svojem imenu uresničuje svoje poslanstvo, na poti katerega nosi moralno odgovornost? O moralni odgovornosti lahko govorimo šele takrat, ko upoštevamo moralne kreposti in moralno ravnamo. Gre za vrline, ki enostavno so ali niso prisotne v posamezniku, našem okolju in jih ne moremo črpati iz nobenih pisanih pravil. To so spretnosti, ki jih ljudje imajo in jih pridobivajo skozi izkušnje, znanje in v odnosu z drugimi ljudmi.

Sama narava nas opozarja na ekološki problem, na globalizacijo današnjega časa. Prav odgovornost vsakega ozaveščenega posameznika pa je, da opozarjamo na pomembna vprašanja današnjega časa, iščemo nove izzive za reševanje le teh.  Pri odgovornosti gre za velika dejanja, za pomembne odločitve, ki se nanašajo na človeka, njegovo delovanje in nenazadnje njegovo preživetje.

Glavno bistvo moralnega in etičnega delovanja je osveščanje vseh, še posebej mladih, ki morajo skozi vzgojo v šoli in doma pridobiti vrednote.  Mati – ženska daje svojemu otroku skozi jezik, kulturo, Ljubezen, varnost, vrednote, voljo – popotnico za njegovo novo življenje. Nadalje skozi proces izobraževanja širijo svoja etična in moralna spoznanja, ki jih kot odrasli ljudje ponotranjijo in nadgrajujejo z lastno voljo in željo po sreči, uspehu. In tu pride v ospredje zavedanja Ljubezen. Starši, starejši, učitelji in mentorji, katerih vrednote so zanje nekaj samoumevnega, ki delujejo po svojem notranjem vzgibu – uvidu, delujejo intuitivno, ravnajo v sozvočju z naravo – Ljubezen jim je vodilo. Delujejo spontano in je zanje izkustvo vrednota. Izkustvo postane potemtakem počelo etičnega, ženske pa skozi vzgojo bliže in bolj delujoče v etičnem smislu – etičnem duhu.  Da ne prezremo še pomembnega moškega vpliva  pri otroku, v dogajanju in iskanju varnosti in učenje samostojnosti za preživetje brez pogojevanja in nasilja.